Slovenska kuha

Dva dni nazaj sem se iz Udaipurja, kjer sem prezivela zelo lep cas, odpravila na nocni avtobus do Mumbaia. Gromozanskega mesta ob zahodni indijski obali. Na sreco je bila ta pot brez kaksnih neprimernih sopotnikov. Prav nasprotno! Druzbo mi je delal 22 letni fant, ki studira v Mumbaiu. Je iz druzine brahminov, kar je pojasnilo njegovo odlicno anglescino. Bolj se pogovarjam z indijci iz razlicnih okolji, bolj dobivam vpogled, kako tukaj stvari funkcionerajo in kako gledajo na zivljenje. Pri njemu sem na vprasanja kot naprimer- zakaj ne gres studirat v tujino-dobila vecinoma odgovor, da mu starsi ne bi dovolili. Indijci so v vsej tej mnozici zelo mocno osredotoceni na uspeh, ki jim bo pomagal do dobrega zivljenja. Mocno vodilo je denar in pa to, da ostanejo zvesti svoji druzini. Ker druzina ve najboljse. Ponedeljkovo Mumbajovo jutro je bilo precudovito. In ko sem se peljala do Smitinega stanovanja ob obali morja, sem videla, da je to drugacna Indija, kot sem jo videla do sedaj. Ponedeljek je minil s pocivanjem, spoznala sem mami od Smite in koncal se je z vecernim sprehodom. Ker je bil Mumbai oz. takrat Bombay pod vplivom anglezov, ima nek evropski privdih. Od gotskih zgradb pa do avtoriks, ki dejansko uporabljajo taksimeter.
Danes zjutraj pa sem odsla po kumare, bucke in paradiznik, ker sem se odlocila, da skuham nekaj, kar pogresam. Tenstan krompir in kumare v omaki. Obema gostiteljicama je bilo vsec, ceprav notr nisem dala pesti zacimb :) Sploh pa je teknilo meni. Mami od Smite je malo starejsa zenska, vendar odlicno govori anglesko. Zjutraj sva se ob ingverjevem caju pogovarjali predvsem o indijski druzini. Tako zanimivo, nikoli si nisem predstavljala takih vidikov na zivljenje, kot jih imajo oni. Po vsem tem pa sva se odpravili v tempelj (peljala sem se tudi mimo lokacij nedavnih bombnih napadov). Da sva sploh prisli do tam, sva rabili kaksno uro, ker je premikanje po mestu sicer zelo dinamicno, ampak tudi naporno. Sploh pa je torek nek sveti dan, oz. dan nekega boga in je bil tempelj POLN. No ni samo tempelj ampak je cel kompleks. (Ni dovoljena kamera, tako da bom probala cimbolj pisano opisat.) Pred templjom prodajajo roze, kokos in sladice, ki jih lahko kupis. Cevlje si sezujes. Ljudi je bilo toliko, da sva s Smito sle na vrsto kjer placas, da prides prej. Pa sva vseeno cakale kaksno uro. In v notranjosti templja se moras mocno prerivat, da prides do samega oltarja. (Prerivanje podobno srednjesolskim borbam za sendvic.) In tam so neki sveti gospodje, ki polozije te stvari na oltar in ti jih vrnejo. Na tak nacin so pozegnane. Potem pa se lahko vsedes kjerkoli ze najdes prostor v tej guzvi (tla, stopnice) in molis/razmisljas/beres. Zelo mi je bilo vsec kako ljudje dojemajo religijo. Kako to ni samo bog ampak je nacin zivljenja. Kaj jejo, kako se oblacijo, komu molijo in kdaj,... Sama sem se kljub nadleznim zvokom mnozice pocutila zelo mirno. Ker so vsi okoli mene s tako vnemo in vero molili in prosili za najrazlicnejse stvari, da me je pomirilo dejstvo, kako si lahko predan s celim zivljenjem necemu takem.
Po tem pa sva lovile taksi kaksne dobre pol ure, ker so bili zasedeni, in se odpeljale v del Colaba. Malo bolj turisticen del. Jedli sva kebab na ulici pod mini strehico sredi glavnega monsunskega naliva in po glavi mi je slo-kako je Mumbai drugacen od dosedanje Indije. Zato je bil danes moj fotoaparat vecinoma v torbi in sem samo nekako srkala vse to vase. Malo sva se barantali po bljiznih stojnicah in se odpravili domov.

Udaipur

Ulicni kebab-redko najdes kaj takega v Indijci, ker je velika vecina ne je mesa, jajc in rib