-komunikacije z drugimi popotniki
-potrpezljivosti
-postavit se zase in postavljat veliiko vprasanj :)
Sem pa ugotovila, da se po nekem casu navadis tudi tega, da si belka sredi ulicne indijske restavracije in da se sele ucis jest riz s prsti in te vsi cudno gledajo. Pocutis se nekako blagosljovljenega, ker imas moznost, da si na drugem koncu sveta, ceprav imas riz po kolenih in okoli ust. Marsikdo ne bo nikoli probal slovenske potice.
Naj vam pa se povem, da je za moj prevoz v Jaipurju skrbel 22 let star fant po imenu Jojo. Avtorikso vozi od 9h zjutraj pa do polnoci. Ni ravno bil najboljsi v anglescini a se je trudil. Ima tudi posebno knjigo, kjer mu tujci-turisti napisejo fraze v svojem jeziku. Bil je zelo skromen in vedozeljen. Na njegovi riksi je na veliko pisalo Kate. Po njegovih pripovedovanjih naj bi to bila ena kanadcanka, ki je prisla obiskat Jaipur, spoznala njega in mu kupila rikso. Njegova druzina zivi v Agri in so zelo revni. On pa je ves vesel, da svoje rikse ne rabi vec najemat. Ko me je peljal okoli prvi dan, sva pod Monkey Templom sedela v riksi in se pogovarjala kaj si zelim ogledati naslednje. Ko je kar naenkrat prisel policaj in ga zacel lasat in se dret na njega. Jaz sem seveda cisto prestrasena opazovala celotno situacijo. Potem mu je rekel se za licenco, me vprasal za ime in sel stran. Kasneje mi je Jojo povedal, medtem ko sva pila ledeno kavo, ki mi jo je castil, da so policaji zelo strogi do avtoriks. Tudi kavo sva pila tako da je en sedel v riksi drug pa na plocniku. Rekel je, da ce bi jo skupaj, bi ga lahko zaprli. To ni svobodna dezela, pa vseeno se ti zdi da ljudje pocnejo kar zelijo.
Za Jaipur moram se povedat, da se imenuje Pink city, ker je ograjeno z roza zidom. Znotraj tega pa so bazarji, ki pa so urejeni po razlicnih izdelkih. Naprimer tekstil, nakit, posode... Danes zjutraj sem se iz Jaipurja odpravila v Ajmer. Imela sem priloznost opazovat vasi. Zenske ki okopavajo, zenske ki pasejo krave, zenske ki nosijo stvari, zenske ki sekajo drevesa... Moske pa kako spijo v senci. Zanimivo je, da v velikih mestih zenske niso niti kelnarce niti trgovke. Povsod sami moski, ker menijo, da zenske ne morejo opravljat tezkih fizicnih del. Na vaseh pa je drugace. So pa pot zaznamovale BARVE, ki so tudi drugace znacilne za Rajahstan.
Po prihodu v Ajmer pa hitro na lokalni (in zelo poln) bus, ki je peljal v mesto Pushkar. Nastal naj bi tako, da je Brahma vrgel lotus na zemljo. Je eno majhno (14,789 prebivalcev) mestece, ki je polno templjev. V sredini pa je jezero z znacilnimi verskimi kopalisci. Ze ko sem prispela mi je bilo vsec. Nahaja se na hribu, poti so makedamske, noben se ne dere za tabo, ce rabim sari, da naj kupim tuniko. In nasla sem si lepo sobico, ki je skrita nekje med drevesi, na strehi druzinske hise. Super stvar po vsem tem jumbusu v velikih mestih.
 |
| V Jaipruju sem morama obiskat zdravnika, ker so se mi po prstih zacel delat neki mehurcki. Dobila sem pravi coctail zdravil :) |
 |
| Rajahstan Tali (skoraj prevec pikantno) |
Okoli dveh pa sem se odpravila na potep po Pushkarju. In vsi so mi v roke dajali roze-naj jih spustim v jezero, ker je danes nek praznik. In tko hodim in mi en vernik rece kam naj grem, da pridem do tega jezera. In pridem tja in res cudovit prizor, vsi so se kopali. Potem pa me seveda hitro en potegne k sebi in rece da bova sla roze spustit. Brez denarja. In sem ponavljala za njim razne besede, pa kokos sem mogla drzat, pa dobila sem rdeco piko na celu in zapestnico na roko. Pa prosila sreco za druzino. Bilo je res zanimivo, hindujski obred pod rajahstanskim sonce. Kaj je sledilo? Obvezne donacije. :D Kako so smesni ti indijci. Denar dena denar. Na sreco sem imela pri sebi le 30rupij. Razocarano mi je rekel naj se grem obut. Po tem pa sem uzivala na stopnicah z mamo in hcero iz Belgije, ki potujeta po Indiji. Tako da smo si malo izmenjale nase dogodivscine.
 |
| Umivanje v reki. Nisem si upala prevec slikat, ker je to verski obred... |
 |
| Zeleli so druzinsko sliko :) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar