Samo zivim

Mumbai in njegov monsun data dnevom dve stvari. Ena je velika lenobnost, ko se je treba odpravit iz hise in druga je romanticna atmosfera. Svet se ne ustavi, ko zacnejo padati debele kaplje. Odprejo se dezniki in vsi nadaljujejo s svojimi zivljenji. Kot sem ze pisala, v Mumbaiu stanujem v stanovanju Smitine mame, ki je kljub hinduisticnemu oltarju v spalnici, v muslimanski cetrti. Napetosti ne cutim, samo najbrs je skrita nekje globlje. Veckrat se najbrs pojavljajo vprasanja-cigav teritorij je ta cetrt. Vceraj je voznik avtobusa ponesreci zbil muslimanskega fanta. Okoli je bila mnozica ljudi, voznik pa je pobegnil. To mi je dalo idejo, da najbrs stvari niso tako preproste. Kar pa sem delala v zadnjih dneh v Mumbaiu je bilo predvsem sledenje cilju, da zivim tukaj. Da vidim kaj mora povprecen Mumbaican vsak dan dat cez, da pride do sluzbe in nazaj. Opazovat njihovo mirnost v kaosu (medtem ko bi jaz hotela malo vec dinamike:). Gledanje indijskih nadaljevank, ki so potencirane na 100 v primerjavi z mehiskimi. Ena epizoda vsebuje en kader in nic premikanja. In pa seveda jokanje izven zmoznosti cloveskih tekocin. Bila sem v indijskem nakupovalnem centru, ki je cisto nasprotje ulicam. Videla sem, koliko hrane ne poznam. Od zelenjave pa do zitaric. Kot da bi cez cel Interspar raztegnili "oddelek za eksoticno hrano". Bila sem tudi v ambulanti, ker se je Smita rabila cepit. Kar me je sokeralo je bilo dejstvo, da so vsepovsod hodili psi in to nikogar ni motilo. Tudi podgane na zelezniski postaji nobeden ne moti. Po takih stvareh se vedno uprasam-ali smo mi prevec uprezeni v lastne kalupe ali pa oni niso se dosegli "zahoda". Odgovora do sedaj se nisem nasla. Ga mogoce tudi nocem. Mislim da je prav opazovati narod, brez ocenjevanja na lastnih kulturnih vzorcih. Preducerajsnem sem odsla tudi na obisk dvem sosedam. Na klepet, kot to pocnejo tukaj. Zanimivo je opazovat, govorit in sprasevat. Po vsaki taki stvari sem bolj v Indiji. Aja sem pa dozivela dozo zgrazanja, ko sem povedala, da sem naredila kumare v omaki. Tukaj kumare jejo samo surove. Vceraj sva sli na sprehod ob obali Mumbaia, kjer se srednjesolci stiskajo, druzine sprehajajo in nasploh ljudje, ki samo pocivajo ob vetru in morskem zraku. Na obzorju pa stolpnice-zelo moderno. Smita me je peljala tudi v njeno srednjo solo oz. college. Zgradba iz angleskih casov, gromozanska in cudovita. Z notranjimi dvorisci, solsko menzo, velikimi knjiznicami. Zelo domace :). Naj pa bi obiskovalo to solo okoli 8000 dijakov. Vecer se je zakljucil s spoznavanjem nocnega zivljenja Mumbaia v bljiznem klubu. Danes pa pada dez, oprali smo cunje in kmalu se bom spravila delat krompirjeve cmoke. Pase samo zivet, jest domaco indijsko hrano, se odpravit na sprehod, barantat za banane...

Ulicna hrana. Desno-krekerji s paradiznikom, cebulo, pikantnimi omakicami in posipani s pikantnimi pecenimi rezanci. Levo-enako, samo da je z napihnjenim rizom

Malcka ob obali

College