Transport

Predvcerajsnem zvecer sem rabila ob 16.30 na vlak Aurangabad-Indore. Prisla sem na postajo kamor so mi rekli naj pridem ob rezervaciji karte. Seveda sem nakoncu morala na drug konec mesta. Potem so mi se rekli, da jaz tega nisem za danes rezerverala. Samo po parih ostrih besedah je bilo vse OK. Dobila sem svoje mini lezisce in pot se je zacela. Obcutek na teh busih je dokaj grozec. Tudi po avtocesti imas obcutek da se peljes po makedamu. Pot naj bi trajala 10h ampak se je nakoncu razvlekla na 17h potovanje. Sredi noci se samo spomnim da se je bus veckrat ustavil in da so se ljudje nekaj drli zunaj. Ko sem pogledala ven, je zgledalo, kot da smo se srecali s tovornjakom. Vendar najlepse pri Indiji je to, da je ze samo potovanje dozivetje. Ce bi bilo potovanje z javnimi prevozi dolgocasno, potem najbrs ne bi obdelala toliko mest :). Moje lezisce je bilo na vrhu busa in skozi sipo sem opazovala jutro in vasi mimo katerih smo se peljali. Pokrajna je bila cudovita. Ciiiisto zelene barve-polno polj in travnikov. No sem pa tja si opazil tudi kako nekdo opravlja veliko potrebo ob cesti. V vasicah so se mali otroci umivali v skafih na ulicah, prazili so se arasidi in motorji so rili po vlaznih blatnih poteh. Ko sem le prisla v Indore vceraj, sta se dva voznika avtoriks skoraj stepla, kdo me bo peljal. Ko se je situacija umirila, sem morala se ene desetkrat odklonit ponudbe za razlicne hotele. In prva stvar po dolgi voznji? TUS! In potem se pranje cunj za cel teden nazaj :). Ko sem se lepo ohladila, sem se odlocila pogledat mestni muzej. Sicer nisem ravno ljubiteljica muzejov, samo ta sploh ni bil slab. Predstavljena je bila zgodovina denarja, kako so se kovanci razlikovali od vladarja do vladarja. Potem razvoj indijskega orozja, loncene posode, umetnost indije, stari hinduisticni kipi ipd. Indore je mesto, samo ni ravno turisticno. Vecinoma je le tranzitna tocka, kot na nek nacin tudi zame, da prides do drugih, bolj zanimivih mest. Zato tudi ljudje tukaj ne znajo anglesko in skoraj vsak se dere Hello za mano. Sem pa ugotovila, da je pogovor z indijci oz. nasploh neka komunikacija najboljsa, ko si ze nekaj kupil od njih. Npr. stari strici, ki mi napolnijo indijski telefon s 100rupijami, me z nasmehom sprasujejo od kje sem. V hotelu enako. V restavraciji me vprasajo ce imam slovenski denar, da ga zbirajo (v Agri, je eden dejansko imel slovenske tolarje!!). Potem pa mi se na dolgo povejo kaj je kaksna jed, ce ne vem.
In pa nikoli prej nisem vedla, nisem niti imela moznosti videt, kaj pomeni poceni delovna sila. Tukaj na delovnem mestu, kjer bi v Sloveniji naprimer delala 2, dela vsaj 5 ljudi. Ce ne vec. Eden pomiva tla, eden odnasa kroznike, eden stoji pred vhodom in vabi ljudi v restavracijo... Za drobiz seveda. In pa tesko je bilo spregledat koliko pisanja namenim hrani :) Po enem mesecu bivanja tukaj, sem opazila, da je neka povezava v tem, kako indijci in slovenci dojemamo hrano. Vsem nam je pomembna. Radi imamo raznolikost, pestrost in veliko govorimo o njej. Vendar! Indijci niti pol toliko niso obsedeni s kolicino hrane. Tukaj se je, da se naje, ne da se prenazre in potem komaj dihas in sopihas :). Imajo malo drugacno mejo. Ko dobim svoj kabel za fotoaparat bom pokazala na primeru :)
Cez par ur pa se ze odpravljam naprej, v malo (okoli 6000 prebivalcev) mestece, ki je seveda sveto in baje zelo lepo. Internet je, samo baje umres od pocasnosti. 
Najbrs se bomo slisali ko bom preko Bhopala sla v Sanchi. (google.maps:)