"Za deset dni je sla na meditacijo? Bi raj prsla k nm kromper poberat. Letos ga je blu tuk!"
"Kuga pa je tu, 10 dni sedet pa jest pa spat."
"Evo pa jo je odpihlnu. Zdej bo pa prsla cist razsvetljena nazaj in bo kr nekej pametna."
"Eni morjo na meditacijo se nekej kao poiskat, jz se pa komot najdem v porciji cevapov."
"Ti, k je Klari kej hudga se naredlu, da je mogla v samostan?"
"Sla je iskat sebe? Pa kaksne vzhodnjaske bedarije so spet tu? A doma se pa ni mogla najdt al kaj?"
 |
| Jedilnica |
 |
| Desni stolcek je moj :) |
 |
| Sobica pred odhodom |
 |
| Moj tus |
 |
| Female residence :) |
 |
| Od sobe, potka do jedilnice, desno pa do meditacijske sobe (edina dnevna telovadba :D) |
 |
| Meditacijska soba ( moj povstrcek je zadnji na levo); zenske locene od moskih |
 |
| Na levem je sedel ucitel |
 |
| Ceveljci |
No sem dala par stereotipnih misli na zacetek, ki so mi sle cez glavo, da ne boste mislili, da sem zgubila svoj smisel za humor :) Ko jih berete, vkljucite malo sarkazma in domisljije, marsikoga si lahko predstavljam, da je pomislil na kaj podobnega. Kakorkoli.
"Ti, kaku je pa blu na tej meditaciji al kuga si ze sla?"
"Dobru."
(Pa pomoje zelite slisat malo vec, bom kar zacela.)
Da sem prisla do mesta meditacije, sem morala najprej na bus ob 5h zjutraj. Na postajo je sin lastnikov hise v Panni po najvecjem nalivu z motorjem prepeljal moja 2 ruzaka in potovalko. Na sreco uspesno. Bus je mel zamudo in ce tudi vlak ne bi imel zamude, bi ga zamudila. Ampak sreca je bila na moji strani in ceprav je vse imelo zamudo, sem po 9h urah potovanja prisla pravocasno na cilj. Ko sem vstopila v meditacijski center, so me pricakali nasmejani sivi strici. Izpolniti sem morala ene 4 liste in prebrat pravilnik-nobenega pogovarjanja/delanja stikov (niti s kretnjami), nobenega ubijanja, nobenega laganja, le dva obroka na dan, zaprisega, da bom ostala do konca in ne bom odsla prej ipd. Dali so mi obcutek varnosti in mi povedali, da so oni tisti, na katere se obrnem, ce bom imela kakrsnekoli pobleme. Prisla sem v skromno sobico in ubistvu nisem tocno vedela kaj me caka. Ze med potjo sem razmisljala-pa ce te bi kdo uprasal, kaj je meditacija, sej sploh ne bi znala povedat! Nisem pa vedela niti kaksen je urnik za prvi dan, pa sem sla kar spat. In kar naenkrat se zbudim in v moji sobi dve indijki. In nekako logicno mi je blo, da so me prisle iskat, ker moram nekam it. OK. In tako smo se v jedilnici zbrali- 3 punce (Slovenija, Poljska, Nemcija) in pa se en turist, ki pa je odsel po 4h dneh zaradi epilepticnih napadov. Na radiju smo poslusali glavnega ucitelja (Goenka-ima verigo meditacijskih centrov po celem svetu), ki nam je nekako predstavil 'tehnicne' stvari. Kaksen je protokol, kaj se ne sme ipd. In potem smo se zbrali v Dhamma Hall (tista soba s povstrcki:) in ponovno poslusali navodila. Preden zacnem pisat o svojih dnevih in dozivljanjih, bi vam rada orisala vsaj malo, za kaj se sploh gre pri meditaciji.
Ta meditacija se imenuje Vipassana meditacija in izvira iz budisticnih verovanj. Veliko meditacij za koncentracijo misli uporabljajo vokalne zvoke (npr. oooom), vizualizacije ipd. Pri tej pa se gre za opazovanje sebe in svojega telesa.
Realnost trenutka, zavedanje, da se vse spreminja in pa nobenih reakcij, samo opazovanje.(to smo stalno poslusali) Pomembno je, da dihas normalno in da popolnoma sprejemas kar se dogaja, brez da bi cutil odpor do slabih obcutkov (bolecina, vibracije, srbenje) ali pa hotenje po se (sapica, hlad v vrocini). In sicer ucenje poteka tako. Najprej opazujes telesne obcutke na povrsini nosnic, potem celotni nos in pa predel pod nosom, do ustnice, potem samo predel pod nosom in potem postoma z razlicnimi tehnikami, ki se stopnjujejo z dnevi, opazujes celo telo. Sedis z zaprtimi ocmi in samo...cutis. Pomembno je da samo opazujes. Huda stvar pri tem so misli. Ko ugotovis, kako podivjane so. Prosim, zazimite in samo opazujte obcutke na predelu nosa. Koliko vdihov/izdihov naredite, preden misli odjadrajo? :) Nam je bilo receno, da so misli kot konj, ki ga je treba ukrotit. Samo ce bos agresiven, bo tut konj agresiven. Potrebno je veliko mirnega dela, da ti uspe kontrolirat misli. Po petem dnevu smo 3x na dan imeli sedenje po eno uro. Takrat smo morali sedet vzravnano, nismo smeli odpreti oci in pa premakniti rok in nog. Kar neverjetno je, kako hitro se navadis bolecine oz. ponekje celo izgine. Urnik ste ze videli in vstajanje sploh ni bil noben problem. Pa hrana je bila NEVERJETNA. Tako zdrava indijska hrana, da sem v teh desetih dneh imela zdravje z zelodcom kot se spodobi :) Najbrz je veliko primoglo k temu, da sem tik preden sem odsla na meditacijo zacutila, da me je abstinencna kriza slovenske hrane minila. Niti vem ne vec okusa marsikatere stvari in nekatere indijske zacimbe sem popolnoma sprejela tako da bom kr ostala tukej. Sala. No da se vrnem nazaj, ko govorim o hrani, se vedno zaklepetam :D Pogovarjanja nisem pogresala, mogoce malo pisanje, ker sem vcasih dobila kaksno idejo v glavo in sem se bala, da bo usla ce jo ne zapisem. Vsak vecer smo po televiziji gledali v anglescini 1h 20min predavanja/nagovore tega glavnega ucitelja. (v samem centru pa smo imeli tudi ucitelja, vendar samo tega centra). Ti nagovori so bili zelo vzpodbudni, velikokrat so me tudi nasmejali, bili so polni pomembnih stvari o tem zakaj pocnemo to, kako nam bo pomagalo. Najbolj vsec mi je bilo, da ucitelj ne verjame v boga, samo sprejema vse religije. Povdarjanje nas samih je bilo na prvem mestu. Ti se odlocas, delas, vstrajas-ne bog. In kako pomembno je imeti uravnotezene misli, kako je treba delat za to-noben drug ne bo delal za nas same, da je najlazje vedno spreminjat druge... Veliko sem zvedela tudi o zgodovini budizma ipd. Najpomemnejse, kar smo pa slisali zadnji dan pa je bilo- kar vam ni vsec, ne sprejmite. Nic ni tako samo zato, ker je Buda tako rekel, ker sem jaz (Goenka), tako rekel. Najdite svoje znanje, kateremu boste sledili. Vzemite samo to, kar se vam zdi pomembno in najdite znanje v sebi. Niti enkrat ni bilo nic vsiljeno, seveda je bilo pa jasno receno, da ce zelimo to meditacijo vnest v zivljenje in priti do nekih rezultatov, je treba delat. Kaj pa sploh je cilj. Koncni cilj je seveda popolna osvoboditev in uravnotezene misli. Samo to je koncni cilj, mozno da ga sploh nikoli ne dosezes. Kaj pa so vmesni cilji in pozitivne stvari, ki jih dobis z meditacijo. Ugotovis, da ce se konstantno oklepas necesa, koliko nesrece prinasa. (pa je vseeno, ali je to odvisnost od necesa, ali pa ce se oklepas enega slabega dogodka izpred 20let in kuhas jezo v sebi). Torej meditacija ti pomaga pri opazovanju dejanskih, realnih obcutkov in posledicno razvijas znanje o samemu sebi. Nekako bolj razumes lastne komplekse in jih znas razbijat. Sploh ne vem kje ti ne gre na bolje :) (Jooj Klara, pa tu se prevec dobru slis. -Sej mors orng delat za tu!)
Jaz pa sem meditacijo obcutila nekako tako... Prvih pet dni je minilo kar hitro. Sedenje 10h na dan mi ni delalo problemov, ene trikrat je ucitel poklical vse tri punce k sebi pa nas vprasal po napredku ipd. Zanimivo, da je ta star in kar bolan stric, s svojimi ocmi in nasmehom vedno izzareval tako energijo, da ceprav je pogovor trajal mogoce 2-3min, sem vedno odsla z nasmehom in z ogromno dozo nove motivacije. Ce ga je vcasih katera izmed nas kaj vprasala vcasih sploh ni odgovoril ampak se je samo smehljal. Kot bi si mislil-oh ti zahodnjaki, vedno nekam hitijo. Mislila sem, da je sesti dan hud, samo sta bila sedmi in osmi dan najhujsa. "ko se zacnejo plasti vase podzavesti luscit in stara svinjarija prihaja na plano". Sploh ker smo imeli tiste meditacije brez premikanja in sem imela en dan krce in veliko bolecino v desni nogi (mami, hvala za tubo naklofena :D). In 6 dan sem lahko videla kako pridobivam na notranji motivaciji, samodisciplini- kapljica potu mi je zlezla v useso in me zacela zgeckat in to je trajalo 5min!!! :D haha jaz sem mislna da bom umrla, samo sem vseeno sedela 'kot kip bude' in probala samo opazovat... In sedmi dan so bile bolecine v nogi tako mocne, samo sem hotela vstrajat celo uro, da so mi zacele solze tect, sem rekla-vse ma neko mejo. In sedmi dan sem fasala tudi alergijo in me je vse spikalo (nimam pojma od cesa), v sobi mi je kuscar padel na glavo in imela sem zares temacne misli. In zdj kaj nardit, ko mislis vse poslat nekam in se nehat trudit. Ko smo imeli normalno 2urno meditacijo, in nam je bilo dovoljeno umes si vzet par min za sprehod, sem sla ven. In se zavedala kako mocen je um. In da ce ga ne bom jz prjela za volan, me ne bo glih odpelou na kebab. In sem uspesno jaz zacela vozit coln. Se skoncentrirala in delala. Zadnje dni sem, v primerjavi zacetnimi dnevi, cutila tudi kako je fizicno telo utrujeno, da o mislih sploh ne govorim :). Ampak pocutila sem se tako dobro-ko naredis nekaj zase in res, samo zase. Neverjeten obcutek. In ne nisem najdla sebe. Stalno se moras iskat, sej smo si v konstantem spreminjanju. Deseti dan smo se ucitili se enega 'stila' meditacije, dobili smo svoje stvari nazaj, sonce je sijalo, tisine je bilo konec in povsod so bili sami nasmehi.
Taku ku takrt, ku je vs kromper pobran!
Zakaj priporocam meditacijo vsem. Ker je cloveska, poosebljena in ker ti pomagat cenit in bit vesel tega kar imas, ne bi zalosten zaradi tega kar nimas. Malo bolj razumes odnose in kako se moras vcasih ti spremenit, ne sosed. Postajas miren. "Ja samu kdu pa ma cajt za tu!" Za koga bos pa imel cas kot za sebe. Ena Esmeralda na dan manj pa je ;)
